Članek Josepa Garcie, Sekretar za usposabljanje CGT Katalonije
Z zanimanjem spremljamo vso debato, ki poteka v zadnjem času, še posebej tukaj v mestu Barcelona, okoli sosedskega sindikalizma. Zanima nas, do te mere, da je jasno, da obstajajo aktivistični sektorji, sektorjev družbenih gibanj, ki čutijo potrebo, da področje plačanega izkoriščanja uvrstijo na svoj dnevni red boja, in ustvariti teritorializirana omrežja solidarnosti in medsebojne podpore za zaščito pravic delavcev z neposrednim ukrepanjem.
To se nam zdi pomembno, ker vemo, da je veliko ljudi, ki so dolgo živeli na hrbtu v svetu plačanega dela, medtem ko so ustvarili diskurz zavračanja, ki jim je preprečil, da bi to pojmovali kot bojno polje (tako kot pojmujemo druge prostore v vsakdanjem življenju kot take), in to kljub temu, da je treba rožiče zaslužiti, kot večina, ki se pustijo izkoriščati na kapitalističnem trgu.
Mislim, da smo vsi tukaj zagotovo preživeli veliko ur svojega življenja v naših soseskah ali mestih in gradili prostore avtonomije s številnimi drugimi ljudmi, samoupravnih projektov, itd. Za nekatere od nas, da smo do sindikalizma prišli iz bojevitosti v družbenih gibanjih, vedno je bilo težko razumeti, da so bili kolegi, ki so bili hiperaktivni v tisočih potezah zunaj dela, ampak kaj, Vendar, popolnoma preklicali, ko so prestopili vrata delovnega centra. Da tam postanejo tisto, kar imenujemo "Padefo" (z drugimi besedami to je, "prehod težav"). Kot da delo ni del življenja, kot da je služba (kaj, že vemo, je prostor odtujenosti) ni bila tudi ključna determinanta naših možnosti, da se uresničimo, individualno in kolektivno.
